09/04/2017
Že cel dan sem v pižami in na relaciji postelja – kuhinja. Neuspešno se spopadam s posledicami sobotne noči. Skozi okno sili sonce in priliva olje na ogenj slabe vesti, da bom preležala lepo nedeljo. Okrog treh tako zgrabim nahrbtnik, dam vanj vodo, sončna očala in najljubšo revijo. Grem brat na klopco v Kamniški drevored.
Ko se približujem začetku drevoreda, zagledam na prvi klopci znano postavo. Zelenkasta jakna in na glavi baretka. Marjan! Kar malo se mi dvigne pulz, ko ugotovim, da ga bom po 14 dneh spet srečala. :D Kot da grem na zmenek ali pomemben sestanek. :D :D
Stopim do klopce. Z roko na čelu opazuje okolico, kot da bi nekoga čakal. Pozdravim. Malo se zdrzne, a me ne vidi. Ko pozdravim drugič, me zagleda.
»Se me spomnite od zadnjič?« izrazim svoj dvom, da se morda sploh ne bo spomnil najinega prvega srečanja.
»Seveda« in pokaže z obema rokama naj prisedem. Ko se usedem, sname sončna očala in baretko. Danes nosi rjave čevlje in rjavkaste žametne hlače. »Kako ste?« ga vprašam. Pravi, da ga nekaj boli desna roka, ampak, da pri njegovih letih je to verjetno normalno. Izkoristim priložnost in ga povprašam, koliko je pravzaprav star. Babica je vedno sovražila, če jo je kdo spraševal po njenih letih, zato upam, da mu ne bo nerodno. Pa izgleda nima problemov s tem. Hoče, da ugibam. Po malo razmišljanja mu jih pripišem 85. Zadovoljno se nasmeji in pravi, da naj jih dam še 5 zraven. Kar malo šokirana ga pogledam. 90 jih pa res ne kaže! Ko reče, da mi lahko v dokaz pokaže svojo osebno izkaznico, mu verjamem.
Klepetava. Vesela sem, da ga spet vidim. Vprašam ga, če mu lahko nekaj povem. »Lahko«. Povem mu, da sem o najinem zadnjem srečanju napisala zgodbo in jo objavila na internetu. »Saj mi ne zamerite?«
Pove, da mu je znanec omenil, da je nekje prebral zgodbo o njem. Da ni nič narobe s tem.
»Ste novinarka?« »Nisem, samo rada pišem.« Odleže mi, ko vidim, da sva še vedno 'prijatelja'. Pogledam ga in vprašam, če želi, da mu zgodbico preberem. Ko že skoraj sežem po telefonu, na moje presenečenje reče, da ne. »Saj sem bil tam. Vem, kako je bilo. Se vsega spomnim.« Nič nimam dodati, samo nasmejim se.
Opazujeva ljudi, ki hodijo mimo. Pare. Sprehajalce s psi. Kolesarje. Družine. Ob otrocih se Marjan še posebej razneži. Nekatere ljudi pozna in jih ogovori ali vsaj pozdravi. Razlaga o vsem mogočem, jaz pa uživam v njegovih zgodbah in občutku toplega sonca na nogah. Tu in tam vprašam kakšno malenkost. Vmes tudi on mene o mojih starših in družini, vendar že na sredini mojega stavka najde asociacijo in prične prepovedovati čisto tretjo zgodbo. Ne moti me. Veliko raje ga poslušam, kot govorim o sebi.
Ne samo spraševanja o letih, moja babica je izrazito sovražila tudi fotografiranje. V nekem trenutku tako pogledam Marjana in nervozno razložim svojo prošnjo. »Če bom mogoče spet napisala kakšno zgodbo o najinem srečanju, bi vas lahko slikala in objavila zraven sliko?« Že takoj ko dokončam stavek, mi postane žal, da sem ga sploh izrekla. Njegova mimika pove, da to ni opcija.
»Ne delajte tega, prosim. Ne rabite moje fotografije. Zdaj sem tukaj, to je moje 'fotografija'.« Priznam, da nadaljnje razlage nisem slišala, ker me je bilo tako zelo sram, da sem ga spravila v nelagoden položaj. Medtem ko sem bila jaz še vedno nekoliko zgubljena v svojem sramu, je Marjan že hitel razlagati dalje. Opazuje sprehajajoč par in tako lahkotno niza misli o življenju, kot jih zmore samo človek, ki je doživel že marsikaj.
Ko z menoj podeli še nekaj življenjske modrosti, pogleda na uro in pravi, da bo sedaj čas, da se odpravi domov. Poslovi se: »Če se še kaj srečava se, drugače pač ne. Jaz se nikoli ne dogovorim z ljudmi tukaj. Čisto naključno se srečamo.«
Počasi vstane s klopi in ko se začne z majhnimi ter počasnimi koraki oddaljevati od klopi, mi postane jasno, da je njegov um veliko bolj živ kot telo. Opazujem oddaljujočo postavo in zdaj vidim tistih 90 let, ki mu jih prej nikakor ne bi pripisala.
Marjan izgine za ovinkom, jaz pa se tisoč in eno mislijo ter širokim nasmehom odpravim na Kalvarijo.
