16/06/2026
Se spomniš najbolj tipične slovenske žive meje zadnjih 50 let, še preden je v modo prišel lovorikovec?
Gosto raščen, strogo strižen liguster, ki je obdajal skoraj vsak mestni ali primestni vrt. Praktičen, zdrav, nezahteven grm, ki je preživel težak sneg, veter, vročino in vse, kar mu je narava vrgla pod noge. Neuničljiv kot telefon Iskra ali kolo Pony.
Danes ga srečaš vse redkeje. Tu in tam še obroblja kakšen starejši vrt, kjer oko nehote ujame tisto popolno simetrijo ostro postriženih robov, včasih celo oblikovanih v strešico. In si misliš: uf, za to živo mejo je nekdo porabil kar nekaj sobot.
Zdaj pa prav izginja iz naših zasaditev 😕
Liguster imam doma. Prvič zato, ker je avtohtona vrsta in veš, kako sem jaz s tem:)) Ker na svoje nežne bele cvetove privablja čebele, muhe trepetavke in druga brenčala. Ker pticam nudi zavetje. Ker je zdrav, trpežen in z njim ni nobenega dela in ker mi zakriva pogled na soseda.
Predvsem pa zato, ker ga nikoli nisem strigla!
Ko sem ga posadila, nisem imela pojma, kakšno obliko bo dobil. Lahko bi izpadlo čisto mimo. Potem pa sem včeraj grabljala travo in ga zares pogledala.
Nenadoma sem zagledala prečudovit večdebelni grm. Spodaj nekoliko zračen, zgoraj pa bogata krošnja zelenih listov in belih cvetov. Točno takšen, kakršnega danes občudujemo v sodobnih zasaditvah in hortikulturnih revijah.
Ta moj liguster je najbolj šik na svetu in mislim tudi, da zato, ker ga pustim, da raste, kot se mu zdi.
Mogoče pa liguster nikoli ni bil problem. Mogoče smo ga samo predolgo silili v napačno frizuro. 😬
Ligustri nazaj na vrtove, pravim jaz.