14/02/2024
OPOZORILO:
To objavo si preberite, ko boste imeli čas. Dolga je. 😉
Kozolci. Izjemni tradicionalni dosežek v gradnji z lesom, ki nas postavlja v sam svetovni vrh, je slovenska posebnost, naša avtohtona gospodarska stavba v številnih variacijah. Nastal oziroma razvil do neverjetnih razsežnosti v oblikah in številu se je ob večinski opustitvi pašne govedoreje, ko so za potrebe hlevske reje na njih dosuševali ali kar sušili in z razvojem toplerja tudi shranjevali krmo.
Slovensko podeželje je zelo razdrobljeno, zato smo imeli ogromno malih kmetij. Ni čudno, da smo statistično po številu traktorjev na prebivalca še vedno prvi v svetu. A to je ostanek minulih časov. Danes so na podeželju vse te številne male, tradicionalne kmetije že skoraj izginile. Prostor so odstopile posameznim velikim intenzivnim kmetijam. Na teh je zavoljo sodobnih tehnik kmetovanja kozolec postal neuporaben in celo prostorsko moteč. Vendarle bi ga hkrati radi obdržali pri življenju, saj zelo pomembno sooblikuje značilne slovenske pokrajine. Kako to storiti, pa veliko vprašanje, ki ga bomo še dolgo premlevali, kar je navada v sedanji državi, kjer se znamo na dolgo in široko prepirati o problemu, pravih, dolgoročnih rešitev pa nismo sposobni ali pa nočemo predstaviti in v praksi uveljaviti. Vprašanje je namreč zelo kompleksno in takšna bo morala biti tudi rešitev, ki pa bo uspešna samo, če se bomo upali spopasti s tistim pravim razlogom za nastali problem, ki bo zagotovo zelo 'vroč kostanj'.
Arhitekturno pisarno imam v domači vasi, ki je starejša od Novega mesta; v rojstni hiši, ki stoji na stoletja stari kmetiji mojih prednikov z istim priimkom in je še edina v vasi, ki deluje kot prava kmetija (ena ali dve kravi, zdaj rejeni zgolj za meso, prašič ali dva, kokoši in zajci ter vse njive in travniki za njihovo in našo hrano, vinograd in dva 'tala' gozda), le da ne živimo primarno od nje, kot sta še moja stara strica in teta dve generaciji nazaj. Upravlja in na njej največ dela moj oče, upokojeni samozaposleni orodjar oz. kovinar in umetelni kovač, ki si je pred desetletji na njej zgradil tudi delavnico, zdaj pa ta objekt deluje bolj kot kmečka stavba. Po dva bika je imel celo v tej isti stavbi, ko je še obratovala kot delavnica. Oče je bil je torej 'dvoživka' (edina generacija v zgodovini našega roda na tej domačiji), kar je bila značilnost v prejšnji, socialistični državi, ki je na kmetijskem področju za prioriteto imela samooskrbo, kar ji je v impresivnem odstotku tudi uspevalo. Usmerjeni, 'fahidiotski' kapitalizem nam dovoljuje samo specializacijo, torej zgolj eno dejavnost, v kolikor želiš biti uspešen, dveh pa vsekakor ne. Tako so naše vasi postale zgolj spalna naselja nekdanjih vaščanov in celo prišlekov iz bližnjih mest, ki si kruh služijo na urbani način.
Kot ruralni, torej vaški človek, ki izjemno ceni avtohtono arhitekturo, popolnoma razumem romantični, kulturni in seveda arhitekturni pogled na temo kozolcev, ki pa bo vendarle na glas povedan večinoma s strani stroke in/ali ljudi, ki ne živijo življenj, katerih del okolja in dela je kozolec. Kmet, na drugi strani, je bil vedno praktičen in pragmatičen. Za kaj drugega ni imel niti finančnih sredstev niti prostora. Če je kaj potreboval, je zgradil; če ni, je podrl. Takšno je realno življenje brez odtujenega filozofiranja. Problem izginjanja starih kmečkih stavb ni v pomanjkanju kulture na teh kmetijah, pač pa njihovo samo izginjanje oz. skozi lastništvo ali najem združevanje v velike industrijske kmetije, kot jim pravim jaz. Industrija pa je urbani pojem, oziroma dejavnost, ki je značilna za mesta, in ta za podeželje ni nikoli pomenila kaj dobrega. Ko potegnemo črto, je problem izginjanja častitljive arhitekture na podeželju izginjanje podeželja samega, skozi urbanizacijo le-tega. Pa to še zdaleč ni zgodba samo gospodarskih objektov, ampak tudi stanovanjskih stavb in rurizma nasploh, tako v velikem merilu podeželja in vasi kot malem merilu kmečkih domačij.
Članek na to isto temo v reviji Outsider, avtorja Matevža Grande, se zelo površinsko ukvarja s posledico problematike kozolcev in ne z vzrokom, in kot vemo, se jemanje zdravil, ki lajšajo simptome kroničnih bolezni, nikoli ne obnese niti približno tako dobro, kot če se lotimo vzroka zdravstvenih težav in odpravimo le-tega, po navadi najhitreje in najuspešneje s spremembo načina življenja, kar je najtežje. Vsesplošna kulturna zaščita, torej konzerviranje nečesa, ki ne služi več namenu, za katerega je skozi stoletja nastajalo in se oblikovalo do visoke kvalitete, priznane celo na globalnem nivoju kot neprecenljiva lokalna posebnost, ni življenjsko. Je zgolj akademistično. Sistematsko reševanje problema podeželja skozi 'spomeniško' stroko ne bo odpravilo vzrokov za porazno stanje. Kar lahko naredijo oni, je posamična zaščita izjemnih primerkov na izjemnih lokacijah. Druga pot je še ustanavljanje pokrajinskih muzejev, kot je Dežela kozolcev v Šentrupertu na Dolenjskem, kjer se ohranja naša kulturna dediščina. Pričakovati oz. celo zahtevati, da bodo sodobni kmetje ohranjali funkcionalno odslužene stare objekte, pa naj bodo še tako častitljivi primerki, pa je ne samo neumnost ampak tudi nepošteno.
Kulturno varstvo je državni sistem, ki ga vodi javna institucija, saj je ohranjanje te vrste kulture v našem skupnem interesu kot družbe oz. naroda oz. njegove države. Če zasebno lastnino sistemsko zaščitiš kot našo skupno kulturno vrednoto, jo moraš kot takšno tudi vzdrževati, obnavljati in nuditi odškodnine iz skupnega 'državnega žaklja'. Sicer se obnašaš kot sodobni energetski lobij, ki je investicijo, izgradnjo in vzdrževanje NJIHOVE infrastrukture sončnih elektrarn naprtil zasebnikom na svojih nepremičninah, profite vlečejo pa oni, medtem ko bodo ti zasebniki na koncu imeli 'riti zadaj, pa kakor koli se že bodo obrnili'. Če me razumete...
Torej, zgodba kozolcev naj gre naravno pot. Vse, kar stroka ovrednoti kot neprecenljivo, se ovekoveči kot kulturni spomenik, tudi po potrebi deponiran v tematske muzeje, ostalo anonimno 'tkivo' povprečne kvalitete, ki je odslužilo, se odstrani, kljub soustvarjanju romantične podobe naših pokrajin. Takšno je življenje. Ali to ali pa najdemo način za ponovno oživitev podeželja, vrnitev tradicionalnih kmetij in z njimi povrnitev lokalnega, lastnega kmetijstva, torej visoke stopnje prehrambne samooskrbe. Jaz odločno glasujem za to, a verjetno se strinjamo, da je ta zgodba končana. Mogoče ne za vedno, a verjetno kar precej časa.
Za vsak primer zamisli in celo pobude vendarle obstajajo in ni jih malo. Ena je recimo takšna: V kolikor želimo ohraniti neko v arhitekturnem in s tem kulturnem smislu izjemno domačijo ali kar vas ali celo dolino, moramo kot država s subvencioniranjem omogočiti ljudem, ki tam živijo na arhaičen način, torej da uporabljajo in vzdržujejo vse te objekte v izvirni obliki, takšno življenje, kot če bi imeli v mestu odlično plačano službo. Tako oblikujemo 'živeči muzej na prostem', ki se ga lahko celo zelo dobro trži. Variacij na to temo je še veliko, recimo 'Silver Homestead', torej 'Srebrna domačija', kot oblika DSO za aktivne upokojence, ki v tem okolju skrbijo tudi za manj agilne prebivalce, ki želijo visoko starost preživeti 'doma na vasi', kot so njihovi predniki.
Trenutno sicer raste trend 'reševanja' te kulturne/arhitekturne dediščine skozi ponovno uporabo in predvsem predelavo gospodarskih stavb, a so povečini za mene sporni. Predelovanje kozolcev in skednjev v bivanjske objekte, tako enodružinske hiše kot stavbe za turistično nastavitev, je zame njihova skrunitev in jih vidim samo kot modne 'fore' oz. komercialne zabaviščne parke, z dejansko kulturo nekega prostora in družbe v njem pa nimajo nobene veze. V prostor vnašajo zgolj zmedo in kaos. V redkih primerih mi takšne stavbe sicer delujejo sprejemljivo, navsezadnje je tudi to na nek način naravna pot razvoja, a v kolikor želimo ohraniti tradicionalno podoba našega podeželja, moramo to storiti samo skozi iskrenost, spoštovanje in red. Vem, v sodobnem svetu so to prezirane vrednote. Zato pa smo tam, kjer smo…
